Jezik se prenavlja po zahtevah novih časov

Nikoli dovolj ... Nikdar nazaj ... Samo naprej ... Take so zahteve, ki nam jih nalagajo moderni časi in njihove neizprosnosti.

Tudi jezik ni nikdar tako razvit, da bi že vnaprej imel pripravljene besede, s katerimi bi poimenoval novosti, ki jih brez prediha ustvarja in odkriva v vse smeri razraščajoče še življenje. A ima hvala bogu sposobnost, da nove besede poraja sproti iz sestavin, ki si jih je ustvaril v svoji rasti od pračasov do današnjih dni. Za rojstvo nove besede zgoščenka za angleški compact disc, CD, je imel že vse pripravljeno: pridevnik gost, iz katerega je s predlogom “z” sestavil glagol z-gost-i-ti in deležnik z-gost-j-en, zgoščen, iz tega pa je z obrazilom -ka izpeljal samostalnik z-gošč-en-ka.

Saj to je lahko in preprosto, se veselimo, da imamo tako mladeniško sposoben jezik. Vendar ta mladenič večkrat uide iz tirov in ustvari novo besedo ali frazo, ki nam ni po volji. Poglejmo nekaj takih primerov iz vprašanj, ki mi jih pošiljate, drage bralke in bralci.

Že pred časom me je Andrej Drenik iz Nove Gorice vprašal:

“V prispevkih o stari glasbi v Primorskih novicah so novinarji izvajalca glasbe na lutnji imenovali lutnjist. Po analogiji z besedo kitarist se mi je zdela njihova izbira sicer logična, a ker sem v Kunderovem romanu 'Nesmrtnost' srečal besedo lutnjarka, me je lutnjist začel motiti. Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna lutnjista, ampak lutnjarja. Predlagam, da se v katerem svojih prispevkov posvetite tudi lutnjarju in lutnjistu.”

Celo Slovenski pravopis iz leta 2001 pozna samo lutnjarja, ne pa lutnjista. Obe obrazili, -ar in -ist, sta pravilni in besedotvorni, le da so samostalniki z obrazilom -ist mlajši po nastanku, tisti z obrazilom -ar pa starejši. Igralci na starejša glasbila imajo obrazilo -ar: lutnjar, orglar, citrar, trobar ali trubar. To staro obrazilo srečamo tudi v priimku Trubar, po trobentarju na gradu. Danes bi tak trobentar najbrž bil trubist ali trobist.

V novejšem času pa se je za taka poimenovanja uveljavilo obrazilo -ist: violinist, čelist, fagotist, čembalist, organist (Prešeren piše le o orglarčku), pa tenorist, basist, baritonist in podobno. Zato so najbrž novinarji tudi lutnjarja “posodobili” v lutnjista, kot so orglarja v organista. Prevajalec Kunderovega romana Nesmrtnost pa je ohranil starejšega lutnjarja oziroma lutnjarko. Oba samostalnika, lutnjar in lutnjist, sta pravilna, obveljal bo pa tisti, ki ga bodo posvojili glasbeniki.

Marinka Petrič, ki ima dobro razvit čut za jezik, mi je zapisala:

“Nisem strokovnjak za jezike, pa me vendar večkrat kaj zmoti v našem jeziku. Obračam se na vas, da mi pojasnite, kar me že dolgo bega. Moti me fraza vremenoslovcev, da 'se bojo začele padavine'. Pridružujem se mnenju bralcev, da je v 7. valu kotiček za boljši jezik hvale vreden.”

Marinko najbrž moti že pomožni glagol bojo, ker je bolj običajno reči in zapisati bodo. Oblika bojo je doma bolj na Gorenjskem in Koroškem, drugod pa prevladuje oblika bodo. V knjižnem jeziku sta dovoljeni obe, vendar ima oblika bodo prednost pred obliko bojo, ki zveni nekoliko narečno. Predvsem pa Marinko moti fraza “začele padavine”. Samostalnik začetek pomeni prvi del česa večjega, glagol začeti pa pomeni preiti na prvi del dejanja, ki poteka daljši čas. Zato pri besedi začetek uporabljamo povečini samostalnike in pravimo: začetek knjige, na začetku seje, začetek konca.

Glagol začeti pa ob sebi nima rad samostalnika, ampak rajši glagol, ki označuje dejanje in traja. Zato pravimo: začnem delati, začelo je deževati, sonce je začelo sijati. Zveza glagola začeti s samostalnikom je manj običajna, zato fraza “se bodo začele padavine” Marinko upravičeno moti. Bolje bi bilo reči, da se bodo k nam razširile padavine. Marinka ima torej dober čut za jezik, čeprav ni jezikoslovka.

Dober čut za jezik se kaže tudi v vprašanju, ki ga je poslal inženir Bogo Nesić iz Ljubljane:

“Ravnateljica otroškega vrtca je dejala: 'Zadevo je potrebno razušiti.' V čem je problem? Otroci v vrtcu so dobili uši. Bodo lekarnarji čudno gledali, ko bodo starši zahtevali sredstva za razušitev?”

Glagol razušiti je res čuden patron. Predlog raz namreč skoraj zmerom pomeni razširitev ali razporeditev česa z manjšega prostora v širšo okolico: razdati, razdeliti, razgovoriti se, razpršiti itd. A glagol raz-uš-i-ti ne pomeni, da se morajo uši razširiti po lasišču malčkov, ampak da se je potrebno uši znebiti. Predlog raz ima namreč iz starejših časov tudi drug pomen, ki ga spoznamo, če pomislimo, kaj pomenijo besede: razdediniti, razodeti, razbrzdati, razbremeniti, razvozlati, razkužiti itd.

Ti glagoli pomenijo, da se česa znebimo ali kaj odstranimo. Stara beseda razoglav npr. pomeni biti brez pokrivala na oglavju, glavi. In po teh zgledih, še posebej pa po glagolu razkužiti (znebiti se kuge), je, morda v zdravniških krogih, nastal glagol razušiti v pomenu pregnati, zatreti uši. Glagol razušiti zveni nenavadno, ker je danes predlog raz, kot ga poznamo iz zveze “padel je raz konja”, že davno mrtev in ni več besedotvoren. Težko bi nas namreč kdo razumel, ko bi rekli, da smo se popolnoma razevrili, namesto da smo zapravili vse evre.

Še dosti je podobnih vprašanj, drage bralke in bralci, ki ste mi jih poslali lani, predlani in celo že leta 2008. Opravičujem se, da jih še nisem obravnaval. A kljub temu vas prosim, da jih še pošiljate, saj ste doslej prav z vprašanji največ pripomogli, da je nastala kaka zanimivejša Minuta.

JOŽE HOČEVAR