Rožana Koštial: “Oljka nikoli ni bila oliva”

Za Rožano Koštial je priznanje šolskega ministrstva za življenjsko delo več kot samo profesionalno zadovoljstvo. Njeno delo namreč sega bistveno dlje od šolskih učilnic in bistveno globlje od šolskih programov. Tudi zato, ker je poleg svojega profesionalnega angažmaja ves čas bíla tudi bitko, da svojemu sinu z Downovim sindromom izbori mesto v družbi.

Rožana Koštial tudi na podelitvi nagrad ni zatajila svojega šavrinskega duha. Vsem, ki tega ne vedo, je razkrila, da je “anka ćuk an tić”. Pa naj si vsak misli svoje. Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Rožana Koštial tudi na podelitvi nagrad ni zatajila svojega šavrinskega duha. Vsem, ki tega ne vedo, je razkrila, da je “anka ćuk an tić”. Pa naj si vsak misli svoje. Foto: Zdravko Primožič/Fpa

Le kdo ne pozna Rožane Koštial, slovite Šavrinke, ki je Istri vdihnila samozavest, ji povrnila ponos, z njo seznanila vso Slovenijo in vedno znova nasmejala staro in mlado. “Tako je govoril moj nonić,” je vsakokrat znova zatrdila, ko je sogovornik ob katerem njenih rekov ali narečnih izrazov zmajal z glavo v nerazumevanju. Rožana je namreč etnološke raziskave začela pri svojem najbližjem viru, svojih koreninah. Črpala je iz svoje družine, ki je tako rekoč od nekdaj naseljevala Novo vas, si lomila hrbte na poljih in v oljčnikih, tam nekje, sredi šavrinskega gričevja, v časih, ko notranjost Istre še ni bila sinonim za bogataško elito, temveč prav nasprotno.

Rožana Koštial je prejela letošnjo državno nagrado za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja. Ministrstvo za šolstvo je v obrazložitvi njene zasluge na pedagoškem in vzgojnem področju razdelilo na delo z učenci, odraslimi, na raziskovalno delo in njeno delovanje v društvih. V svoji bogati pedagoški karieri je vodila najrazličnejše krožke, od literarnega, dramskega in zgodovinskega do etnološkega in bralne značke. Posebno zavzeto se je posvečala vodenju otroškega in mladinskega pevskega zbora, kasneje pa v okviru društev dekliških in moških pevskih zborov, od katerih je bil šmarski zbor Šavrinske pupe in ragaconi namerno ustanovljen za promocijo istrske pevske dediščine. Pomembno vlogo ima v njenem življenju raziskovanje istrskega ljudskega blaga. Začela je že z maturitetno nalogo Šavrinske ljudske pesmi, kasneje pa nadaljevala z objavami v strokovnih publikacijah. Ob tem je pomembno, da je svoje znanje in svojo ljubezen do izvirne istrske kulture vsa leta prenašala tudi na mlade rodove. Za njene uspehe jo je ministrstvo za šolstvo leta 1999 nagradilo z možnostjo rednega študija etnologije.

Ko se je v hribih še kantalo

V mali Rožani se je že zelo zgodaj prebudila želja po poučevanju. “V šolo sem rada hodila, imela sem dobre ocene in seveda sem si že zgodaj želela, da bi postala učiteljica. Tudi zato, ker sem imela izjemne vzornike” se spominja svojih prvih šolskih korakov. Knjiga je bila za vso povojno generacijo dragocenost, ki ni bila samoumevna, branje pa privilegij, do katerega si imel pravico samo ob slabem vremenu in pozimi, ko ni bilo veliko dela na polju. “Še danes se spominjam, kako nestrpno sem pričakovala vsako novo knjigo Sinjega galeba, še bolj pa deževne dneve, da bi jo lahko v miru prebrala,” pravi Rožana.

Notranjost Istre, pa čeprav le lučaj od obalnih mest, je bila še vse do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja svet zase. Osebnih avtomobilov ni bilo, avtobusi so vozili po urniku, ki je ustrezal tovarniškim delavcem, šolarji pa so bili obsojeni na pešačenje. Podobno kot nekoč Šavrinke, le da šolarji po šavrinskih gričih niso pešačili za preživetje, temveč v želji, da si izborijo dostop do boljšega življenja.

Zanimanje za stare običaje in ljudsko blago je Rožani vcepila že osnovna šola, čeprav je takrat delovala prav v nasprotni smeri in je otroke spodbujala k zbiranju narečnih besed, a samo zato, da bi se jim ogibali. Otrok pa te stvari očitno dojema drugače. In tako je Rožanin nonić s svojimi ljudskimi modrostmi, prvinskim jezikom in življenjsko filozofijo, ki se rojeva le v znoju in garanju, dekliču že zelo zgodaj vcepil pripadnost vrednotam, ki se jim kasneje nikoli več ni odpovedala. Iz tega humusa je kasneje črpala tudi material za svoje pedagoško delo.

Šavrinka za zmeraj

Ko smo na prelomu osemdesetih let v devetdeseta doživljali istrsko prebujo, je postala Rožana sinonim za vse, kar je bilo istrskega. Ni ga bilo dogodka, prireditve ali svečanosti, na kateri ne bi nastopila, sama ali s svojimi Pupami in ragaconi. Za vsa priložnost je našla ljudsko bodico ali zdravilo, med občinstvo je vedno znala natrositi kopico ljudskih biserov, s svojo nabritostjo in hudomušnostjo pa nasmejati še tako resnega in pomembnega funkcionarja, od predsednika države in vlade do županov in poslancev.

To so bila leta istrske evforije, a tudi iskanja identitete v prostoru, od nekdaj prepredenem z mejami in premešanem z različnimi kulturami. Obdobje, v katerem so se rojevale nove države in se lomile stare vrednote, čas, ki je terjal, da poiščemo stik s starimi koreninami in začnemo iz njih ponovno črpati svojo samopodobo.

Rožana je blestela; postala je preprosto ... Šavrinka. V tem obdobju so se križale tudi najine poti.

Bolečina, ki polni z energijo

Ko danes pomislim, kaj vse sva z Rožano počeli na šavrinskih hribih, ko sva skušali ujeti in zabeležiti še zadnje ostanke časa, ki je za zmeraj minil, se sprašujem, s čim me je tako začarala. Resda sem med snemanji televizijskih oddaj z njeno pomočjo tudi sama odkrivala Istro in njene ljudi, se nalezla njenega navdušenja in ljubezni do teh, do nedavnega odmaknjenih krajev, njene želje po dokumentiranju ostankov istrske duhovne zakladnice. Vse to pa je kmalu preraslo moje novinarske zadolžitve.

A Rožane to niti najmanj ni zmotilo pri njenem delu. Pot vestnega zapisovalca Istre in vsega istrskega je nadaljevala preprosto brez mene. Ustvarila je neprecenljivo zakladnico dokumentarnega materiala za raziskovanje Istre, ki ga še danes pogosto uporablja na svojih predavanjih na fakulteti za humanistične študije in med gostovanji na različnih raziskovalnih ustanovah. Od medijskega beleženja do profesionalnega raziskovalca ljudskega blaga je bil torej potreben le korak.

“Veliko je bilo uspehov in zadovoljstev, ki sem jih doživela v svojem profesionalnem življenju. Moj največji pa je bil, da sem svojemu sinu omogočila srečno življenje.”

Kljub temu, da sva z Rožano kar nekaj let tesno sodelovali, je verjetno nikoli ne bi vprašala, kako ji uspe usklajevati delo na šoli, družinske obveznosti in vse mogoče kulturne dejavnosti, v katere je bila vpeta kot spiritus agens, če me ne bi nekoč prosila za kasete z njenimi televizijskimi prispevki. Potrebovala jih je za sina z Downovim sindromom, ki je neskončno rad in vedno znova gledal svojo mamo na TV zaslonu. Takrat sem začela odkrivati Rožanino najpomembnejšo življenjsko bitko, tisto, ki jo je bíla za svojega otroka.

“Pri nas so vedno rekli samo oljčno olje,” se jezi Rožana, ko posluša učene razprave o tem, ali se prav reče oljčno ali olivno olje. Težko razume teze, ki se oddaljujejo od tega, kar je veljalo v Šavriniji, kjer je bil jezik oziroma narečje veliko manj okuženo z italijanizmi kot v mestih in kjer je trdna kmečka tradicija terjala zvestobo prednikom v vsem, tudi v jeziku. Še bolj jo jezi, ko sliši, da naj bi imelo poimenovanje Šavrinov slabšalni prizvok. “To je le še ena zgrešena teza, ki izhaja iz nepoznavanja Istre,” pravi Koštialova in se spet zateče k svojemu noniću, ki je zase vedno trdil, da je Šavrin - brez kakršnegakoli prizvoka. “Tako so jim rekli tudi domačini onkraj Dragonje, kamor so hodili naši ljudje prodajat svoje pridelke,” pravi Koštialova. In ker je uporna in hoče vsaki stvari priti do dna, se je podala po sledeh te nenavadne teze. A je na koncu odkrila le velik nesporazum in površno interpretacijo.

“V Istri je bilo nekoč vse ničvredno, jezik ni veljal nič, naši ljudje nič. Na koncu pa se je vendarle izkazalo, da nekaj veljamo in da smo vredni vsega spoštovanja.”

Pri zbiranju etnološkega blaga je imela Rožana to srečo ali pa razkošje, da je lahko črpala pri izviru. Tudi zato, ker je s svojim zbirateljskim delom začela že zelo zgodaj, kot srednješolka, ko pravzaprav ni bilo posebno zaželeno poudarjati pomen narečij. Takrat se je namreč bíla bitka za knjižni jezik, in to bitko je morala na začetku svoje pedagoške poti bíti tudi Rožana.

“Marsikateri učenec mi je očital, da se danes zavzemam za šavrinsko narečje, v šoli pa da sem prav to narečje preganjala iz učilnic,” Rožana ne more skriti pridiha grenkobe. “Učenci seveda niso mogli vedeti, kakšne sankcije bi me doletele, če ne bi spoštovala direktiv šolskih oblasti.”

Priznanje za bogato življenje

Ob misli na svoja štiri desetletja dela z mladimi v razredu in izven njega se Rožani kar vsujejo spomini. Še preden konča zgodbo o otroškem zboru, v katerem so peli praktično vsi, ki so na šoli imeli posluh, je že tu iztočnica za anekdote z gostovanja njenega dekliškega zbora doma in na tujem. Skupaj se nasmejemo ob zgodbi o tem, kako je njen oče v svojem kombiju prevažal kulise za igrico, s katero so njeni učenci gostovali po vseh šavrinskih vaseh.

Rožana ima redko sposobnost, da ljudi okoli sebe preprosto prevzame s svojo energijo, optimizmom in vero, da je v življenje preprosto vredno vlagati. Zato tudi v njenih šolskih zgodbah ne srečamo le njenih učencev, kolegov in prijateljev, temveč tudi vse člane njene družine. Marjan Tomšič bi verjetno rekel, da Rožana zna zaštrigat svojo okolico, in verjetno bo v tem kar precej resnice.

VIDA G. POSINKOVIĆ


Najbolj brano