Tudi Bob ima rad Hrvate
Kaže, da Bob Dylan redno čita časopisje severnega Balkana in mu slovensko-hrvaška godlja ni tuja. Zakaj bi sicer minuli ponedeljek godel na malem stadionu zagrebške Šalate, prihajajočo nedeljo pa še v ljubljanski Hali Tivoli? Da je nepristranski, kajpada!
Na tokratni turneji je Dylan, minula leta čemeč zgolj za klaviaturami, bolj razgiban kot kdaj prej: igra kitaro, klaviature in orglice, tu in tam je njegovo edino glasbilo raskavi glas Foto: Andraž Gombač
Šalo ob stran in Dylana v središče. Prvi bard naše dobe, ki bo naslednjo pomlad dopolnil sedemdeset let, za marsikoga največji živeči umetnik, zadnjih dvaindvajset let plete tako imenovano Neskončno turnejo. Ker ljubimo resnico, brž dodamo, da se njenega zoprnega imena vztrajno otepa, češ da je Neskončna turneja bridki konec učakala že slaba tri leta po začetku, ko je šel kitarist G. E. Smith po svoje. Bolje je torej zapisati, da Dylan odtlej zgolj niza turneje, bodi ameriške, evropske ali azijske. Po sto koncertov na leto, takole čez palec prešteto.
Minulega marca je štirinajstkrat nastopil na Japonskem, pot kronal s koncertom v Južni Koreji, medtem ko je gostovanje na Kitajskem moral opustiti, saj je tamkajšnje kulturno ministrstvo presodilo, da je prenevaren tič. Kdo bi vedel, morda oblastnikov, ki naj bi se zbali, da bo med koncertom začel tuliti v podporo Tibetu, kakor je bila storila Björk, niti ne zanima, da se Dylan že vrsto desetletij ogiblje neposrednemu političnemu angažmaju, da ne agitira, da sploh ne nagovarja občinstva, ampak raje niza skladbo za skladbo in s pajdaši uganja razbijaški rokenrol, zabeljen z mastno žlico električnega bluesa. Morda se jim, čuječim glavarjem, zdi nevarna že zgolj navzočnost človeka, ki je v zlatih šestdesetih veljal - na lastno grozo - za glasnika generacije, kralja protesta, mesijo.
Povsem drugače je z nami, vsega vajenimi in razvajenimi Evropejci - zaskrbljeno bi zrli čez veliko lužo, če ga kakšno leto ne bi bilo k nam. Vsako leto nas obišče. Pred dnevi je tako krenil na poletno turnejo, med katero bo po Evropi posejal dva ducata koncertov. Uvodoma je obiskoval glavna mesta balkanskih držav, zatem odpotoval v nam severne dežele, v nedeljo pa ga gostimo v Ljubljani, kjer je godel že dvakrat, 10. junija 1991 in 28. aprila 1999 - slednji koncert še zmeraj velja za enega njegovih najboljših nasploh. Kdor tokrat ne more v Halo Tivoli, ima pri roki še Padovo, kjer bo Bob nastopil v torek. Potlej nam bo bledel proti zahodu.
Razočaran bo, kdor se danes nadeja slišati akustične zimzelene himne, kakor so zvenele v rosnih šestdesetih, navdušenje pa bo dvigovalo pete onemu, ki razume in čuti, da Dylan svojim klasikam ne pusti okameneti v negibne sohe, marveč jih vseskozi gnete, jim večer za večerom vliva novega življenja, tako z butajočimi električnimi aranžmaji in radikalnim preoblikovanjem melodij kakor z raskavim, čedalje bolj disharmoničnim glasom. Na zagrebški Šalati, na stadiončku v soseski kliničnega kompleksa, prepredenega s spokojem zelenja, je dve uri podpisoval svoj credo: Veliki umetniki ne sledijo pravilom, ampak jih ustvarjajo!
Koncertni repertoar je zadnje čase resda precej manj razgiban kakor v bližnji minulosti, so pa zato toliko bolj sveže že dodobra prežvečene uspešnice, čemur botruje tudi in morda predvsem vrnitev solo kitarista Charlieja Sextona. Muzikant, ki je Dylana spremljal že v plodnih letih 1999-2002, premore karizmo, osebnost, zlobneži bi rekli ego. Si drzne stopiti v ospredje, mojstru ob bok, nakar družno drugačita stare napeve, ki se jih Dylan, ko je pri volji, loti še z glasom. V Zagrebu se jih je s špasnim skandiranjem, nekakšnim dylanovskim repanjem, ki se je prikradlo v epsko Desolation Row in med stihe nekaterih drugih pesmi. Ali pa komaj opazni ščepci ironije: Že brž po uvodu je zapel It Ain't Me, Babe, kjer ženski pravi, naj si poišče drugega, saj pri njem ne bo našla moči in uslužnosti, po katerih koprni, brž zatem pa še diametralno nasprotno I'll Be Your Baby Tonight, kjer babnico vabi k romantičnemu užitju noči.
Naj ne razkrijemo preveč. Le še dobrohotni nasvet: Skrajnemu desničarstvu, ki je odveč že v politiki, se je dobro ogniti tudi med izbiranjem sedišča oziroma stojišča na Dylanovem koncertu. Ko je mojster za klaviaturami, ga z desnega roba namreč vidite le v hrbet. Prikrajšani ste za njegove kratkočasne grimase, pa še zahrbtnosti vas utegnejo obtožiti.
ANDRAŽ GOMBAČ