Bob Dylan: slovesa ni, je le vračanje

Če je med Slovenci kakšen katolik, ki rad kolesari, obožuje nogomet in posluša rock, mu ni bilo lahko: v isti dan so se zrinili prva tekma naše nogometne ekipe na svetovnem prvenstvu, evharistični kongres, kolesarski maraton in koncert Boba Dylana.

LJUBLJANA> Slednji se je začel v izrednih razmerah: kdor je brzel k sprednjim, glavnim vhodom v Halo Tivoli, je butnil ob kovinske ograde in redarje, preusmerjajoče k stranskim vratom. Profesionalni fotografi so bentili, ker jih Dylan ni spustil pod oder, obiskovalci pa so krepko kleli med znojnim prerivanjem skozi nedopustno ozek vhod v parter vroče, slabo prezračevane dvorane.

Curkoma je lilo tudi od muzikantov v temnih gvantih. A četudi so nastopili že tretji večer zapored - v petek so godli v Pragi, večer zatem v Linzu -, nastop ni bil nič betežen.

Skoraj sedemdesetletni Bob Dylan, ki ga spremljajo Charlie Sexton (solo kitara), Stu Kimball (ritmična kitara), Tony Garnier (bas, kontrabas), George Recile (bobni) in Donnie Herron (pedal steel in lap steel kitara, mandolina, bendžo, violina, trobenta), je pred bolj mladostnim, vreščečim parterjem in zrelejšo, dokaj zadržano tribuno - na njej je sedelo nadpovprečno veliko glasbenikov, univerzitetnih profesorjev, politikov in pornologov - v eno spletal imenitno kondicijo in dobro voljo, renčal in se hahljal, igral kitaro, klaviature, orglice in v nekaj manj kot dveh urah nanizal šestnajst skladb, torej eno manj kakor pri večini koncertov zdajšnje turneje.

Največ navdušenja so v Hali Tivoli, ki se je izkazala z boljšim zvokom, kakor smo vajeni, požele klasike iz šestdesetih Don't Think Twice, It's All Right, I'll Be Your Baby Tonight, Just Like a Woman, Ballad of a Thin Man, Like a Rolling Stone in All Along the Watchtower, izbirčnejše pa so navdušile manj pričakovane raritete: trpka ljubezenska Simple Twist of Fate z enega Dylanovih najboljših albumov Blood on the Tracks (1975), mračno slikovita Blind Willie McTell z začetka osemdesetih in kar dve skladbi z albuma Time Out of Mind (1997), ki je Dylana po dolgih letih obrobnega mencanja silovito vrnil na naslovnice: Tryin' to Get to Heavenin dodobra predelana, poživljajoče udarna Cold Irons Bound.

Eden od vrhuncev tokratnega nastopa je bil daljši dialog Sextonove kitare in Dylanovih orgel v Highway 61 Revisited, zvrstilo se je tudi nekaj pesmi iz zadnje dekade (High Water, Rollin' and Tumblin', Nettie Moore, Thunder on the Mountain), a niti ena z lanskega albuma Together Through Life.

Večni svetovni potepuh, ki se je pri nas mudil že v letih 1991 in 1999, prvič na Plečnikovem stadionu, drugič v mali dvorani Hale Tivoli, je občinstvo prvič in zadnjič nagovoril ob izteku večera, s “Hvala, prijatelji!” in hitro predstavitvijo članov benda.

Kdor mu zameri, da nam ni niti pomahal in voščil lahko noč, naj pomni: v zadnjega pol stoletja se Bob nikdar ni poslovil. Le vrača se.

ANDRAŽ GOMBAČ

---